Župnija Šentviška Gora s podružnicama Pečine in Ponikve

12. nedelja med letom

IN KDO JE ZATE JEZUS KRISTUS?

Mnogi ne vedo, da so bila o Jezusu povedana že vsa mnenja, od najglobljih do povprečnih, in vsi ugovori proti njemu že neštetokrat zavrnjeni. Vsaka beseda Nove zaveze je bila že tisočkrat prerešetana in precejana. Med vsemi besedili so ravno svetopisemsko besedilo preučevali zdaleč največ in z neprimerljivo zagrizenostjo.

Že pri Jezusovih judovskih sodobnikih in rojakih so se mnenja o njem silno razhajala. Za ene je bil in je Božji Sin, Maziljenec, Odrešenik, za druge pa navaden človek, samozvanec, slepar, prevratnik, hujskač, sanjač ali celo obsedenec. Po dvajsetih stoletjih se je pahljača mnenj samo še razširila: islam ga ima za preroka, judovstvo za rabija (učitelja), neverujoči kvečjemu za humanista in učitelja morale, razne sekte in new age za enega od poslancev iz onstranstva, enega izmed mnogih.

Zanimivo je, da je že Jezus svojim najožjim spremljevalcem postavil to izzivalno vprašanje: »Kaj pravijo množice, kdo sem? In kaj vi pravite?« Izkazalo sej, da so prevladovali povsem zgrešeni pojmi o njem. Toda nekdo je vedel za pravi odgovor – apostol Peter: »Ti si Mesija, Božji Maziljenec.« A do tega spoznanja se ni sam dokopal. Bilo mu je dano od zgoraj.

Kje naj danes v zmešnjavi mnenj o tem skrivnostnem človeku najdemo pravi, trezen, utemeljen odgovor? Vsakih nekaj let se pojavi nova teorija in za njo druga in tretja in … Katoličani in mnogi drugi kristjani verujemo, da tisti Peter, ki je nekoč edini vedel za pravi odgovor, še veno živi naprej v Cerkvi skozi zgodovino.

Italijanski spreobrnjenec Vittorio Messori, pisec še ene uspešnice o Jezusu, je zapisal: »Knjiga je ponavadi monolog, piščev samogovor. Evangelij pa je razgovor, ki se ne končna nikoli. Kaj pa vi pravite, kdo sem? Tako še vedno vprašuje in bo vedno spraševala skrivnostna glavna oseba evangelija prav vsakega človeka.«         Po: TV Slovenija, Ozare,

> Hvala vsem za darove ob pogrebu + Vide Velikonja za cerkev na Š. Gori.

xxc

Znamenje krščanstva ni veličastna cerkev ali katedrala z zlatimi oboki in srebrnim okrasjem, z vzvišeno liturgijo in lepo glasbo.

Znamenje krščanstva je nemoč, majhnost, ranljivost, in še vedno križ, na katerem človek dan za dnem, kapljico za kapljico tiho daruje svoje življenje.

Znamenje krščanstva je torej povsod, kjer se ljudje zavestno postavijo na stran revnih in nemočnih in nesebično delijo skrbi z ljudmi v stiski. Je povsod, kjer je vidna ljubezen, opazna in otipljiva na človeškem telesu, v toplini srca, kretnjah rok in nog,  v poslušanju in pogovoru in v lesku oči.

Znamenje krščanstva je sprejemanje lastnega križa v vsakdanje življenje in udejanjanje Kristusove ljubezni po nas. Po: P. Bosmans, Bog – moja oaza

XXX

Prostrana in nevarna je na tem svetu puščava življenja, trda in težavna je pot, ki vodi človeka skozi njo. Mi vsi bi se utrudili, če naš Gospod in Odrešenik ne bi bil poskrbel za hrano naših duš, ki nas hrani za večno življenje. Zato je dal v hrano svoje telo in daje nam piti svojo kri. Velike reči je storil vaši in moji duši. Več nam ne more dati kot samega sebe. »Čeprav je vsemogočen,« pravi sv. Avguštin, »čeprav je nadvse moder, nam ne more nič boljšega dati. Čeprav so njegovi zakladi neizmerni, nam ne more več dati.«   A.M. Slomšek