26. april - 3. maj 2026   

4. VELIKONOČNA nedelja 

JAZ SEM VRATA

Te besede nam sporočajo občutje popolne gotovosti in nežnosti. Naše življenje je popolnoma varno v Jezusovih in Očetovih rokah, ki so eno: ena ljubezen, eno usmiljenje, razodeti enkrat za vselej v daritvi na križu. Da bi rešil izgubljene ovce, katere predstavljamo mi vsi, je Pastir postal jagnje in se je pustil zaklati, da bi vse vzel nase in tako odvzel greh sveta. Na ta način nam je On podaril življenje, življenje v obilju. Ta skrivnost se obnavlja s presenetljivo ponižnostjo na evharistični mizi. Evharistija je staja, v katero smo povabljeni, da prihajamo vsak dan znova, da se odpočijemo, nahranimo, naužijemo ljubezni, sprejetosti in topline. Naše življenje je že rešeno pogubljenja. Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok, saj nič in nihče ne more premagati njegove neizmerne ljubezni. Jezusova ljubezen je jasno vidna. Marija je poslušala in ubogljivo sledila glasu Dobrega pastirja. Naj nam ona pomaga, da bomo z veseljem sprejeli Jezusovo povabilo ter postali njegovi učenci in tako vedno živeli v gotovosti, da smo v očetovskih rokah Boga. Nedelja Dobrega pastirja je hkrati tudi dan, ko še posebej molimo za nove duhovne poklice in tudi vse duhovnike, da bi zvesto opravljali svojo službo. E. Mozetič

►V petek ob običajni uri obisk bolnih in starih na domu

------------

DOSTOJANSTVO DELA IN JOŽEFOV ZGLED

Prvi dan v mesecu maju obhajamo praznik svetega Jožefa Delavca in hkrati praznik dela. Cerkev je prav na ta dan postavila v ospredje moža, ki ni govoril velikih besed, a je s svojim življenjem povedal zelo veliko. Sveti Jožef je bil tesar. Delavec. Človek vsakdanjega truda. Ni bil znan po čudežih, ni pridigal množicam, ni pisal knjig. Njegova svetost se je rojevala v tišini, v zvestobi in v delu. In prav zato nam ima danes toliko povedati. Včasih gledamo na delo kot na breme, kot na nekaj, kar moramo »preživeti«. Sveti Jožef nam kaže, da je delo lahko prostor svetosti. Vsak udarec njegovega tesarskega kladiva, vsaka opravljena naloga, vsak napor – vse to lahko postane molitev, če je narejeno z ljubeznijo in odgovornostjo.  Delo tudi ni samo stvar učinkovitosti in zaslužka. Človek ni vreden toliko, kolikor naredi ali zasluži. Njegovo dostojanstvo prihaja od Boga. Zato nas današnji dan vabi, da mislimo na vse, ki trpijo: na brezposelne, na izkoriščane, na tiste, ki delajo preveč ali v nečloveških razmerah. Družba je namreč pravična samo takrat, ko dejansko spoštuje človeka – ne le njegovega dela, položaja v službi ali v družbi. Sveti Jožef nas uči še nekaj zelo pomembnega: bil je zvest v majhnih stvareh – in prav v tem je postal velik. Tudi naše vsakdanje delo – doma, v službi, v šoli – ima vrednost, če je prežeto z ljubeznijo. Bog namreč vidi tudi tisto, kar ostane skrito človekovim očem. Ko delamo pošteno, ko pomagamo, ko ustvarjamo dobro – sodelujemo pri Božjem delu v svetu. In v vsakdanjih opravilih vedno znova odkrivamo, da smo sodelavci Boga.                          AI in AK 

O Jezus, naš čudoviti veliki duhovnik, usliši moje skromne molitve za tvoje duhovnike. Daj jim globoko vero, jasno in trdno upanje ter gorečo ljubezen, ki bo skozi njihovo duhovniško življenje nenehno rasla.  Ko bodo doživeli razočaranje, jim pokaži, da jih Cerkev potrebuje; potrebni so dušam; potrebni so za odrešenjsko delo. O ljubeča mati Marija, Mati duhovnikov, sprejmi v svoje srce svoje sinove. Bodi njihova tolažnica, njihova radost, njihova moč, predvsem pa jim pomagaj, da bodo živeli in branili svoj ideal posvečene čistoti. Amen.  John J. Carberry